Eastbourne, Anglija. Že besedi sami zvenita zares posebno. Ob njunem zvenu pomislim na čisto drug svet, tak, ki ga sama ne poznam. Vedno sem želela obiskati Anglijo. To poletje sem dobila priložnost, na katero sem čakala že skoraj vse moje življenje. Zato sem 8. Julija spakirala kovčke in vesela odletela v Anglijo. Še nikoli nisem bila tam in to kar sem videla in doživela, se mi je za vedno vtisnilo v spomin. Nepozabna izkušnja.
Vsi moji sošolci v Eastbournu so imeli vsaj še nekoga iz svoje države s katerim so se lahko pogovarjali. Vsi razen mene. Zato sem se spoprijateljila s svojo učiteljico. Bila je res super. Vedno se je oblačila v temne barve in se okoli oči namazala z vsaj tono ličil. Prav zato sem jo tako spoštovala, ker je ni bilo strah biti drugačna. Kadar ni imela dela z drugimi učenci je vedno veselo kramljala z mano. Razumeli sva se celo tako dobro, da mi je, ko sem odhajala, vsa žalostna podarila vrečko bonbonov, ki sem si jih kasneje razdelila s prijatelji.
Najraje od vseh novih prijateljev pa sem imela svojo cimro iz Španije. Vedno sva se imeli lepo. Skupaj sva hodili na popoldanske dejavnosti in vsak četrtek v disko. Predstavila mi je cel krog svojih prijateljev iz Španije s katerimi se je navadno družila. Še zdaj, pol leta kasneje se spominjam, ko sem jo prvič videla. Bila je noč. Naše letalo je pozno letelo, pa še zamudo je imelo. Dolgo smo čakali na avtobus, ki bi nas že moral čakati. Tudi med vožnjo je bil šofer zelo počasen, vozil je prav po požlje, pa nikjer ni bilo zastojev. Še več: cesta je bila popolnoma prazna. Ko smo končno prispeli, smo hitro odšli do naših novih sob. Pričakovala sem celo vrsto deklet, ki klepetajo pozno v noč in imajo pižama-party, pričakala me je pa samo ona, trdno je spala in prisegla bi lahko, da je čisto malo smrčala. Začudeno sem strmela v temnolaso dekle. Že naslednje jutro, pa mi je prijazno zaželela dobrodošlico in mi pripovedovala o tem kako je tukaj. Kmalu mi je prirasla k srcu. Ko se je poslavljala, mi je seveda dala telefonsko številko. Žalostno sva se objeli in opazovala sem jo, ko je zapuščala stavbo. Toda ona ni bila ednina moja prijateljica. Spoznavala sem vedno več ljudi. Med njimi je tudi prijazna Turkinja, tiho in plašno dekle, ki pa se je izkazalo za izredno zabavno in razumevajočo. Navadno je bila vedno sama. Nekega dne pa sem prisedla k njej, saj pri nobeni drugi mizi ni bilo prostora, ko sem odšla na kosilo. Začeli sva se pogovarjati in postali prijateljici. 
Kadar nismo šli v mesto ali na kak izlet, sem se vedno vpisala na kakšno popoldansko dejavnost. Najraje sem imela Laser Quest. Bil je najpopularnejši od vseh. Vedno so se prijave zanj takoj izpolnile. Všeč so mi bile flourescentne barve, ki so bile povsod. Tema je prostor naredila skrivnosten, poln pričakovanja. Nasprotno skupino smo streljali z puškam podobnimi plastičnimi napravami. Nikoli nismo zmagali. Toda kljub temu je bilo zelo zabavno in vsakokrat smo veseli odhajali nazaj proti šoli. Vsak četrtek smo odhajali v disko. Dekleta smo se ves dan pripravljale. Izbirale smo obleko, umivale lase, da bi bili zvečer videti kar najbolj sijoči in vesele dodelale svoje plesne sposobnosti z nekaj kratkimi vajami. Zvečer smo se vsi skupaj peš odpravili v mesto. Klub, ki so ga rezervirali posebej za nas, je bil super, z eno samo izjemo. Imel je res majhno plesišče, nas pa je bilo veliko. Glasba je bila enkratna in srečni smo skakali po prostoru, ter se tiščali, ko smo poskusili narediti prostor za fante, ki so plesali Shuffling dance. Niti zaminuto se nisem hotela vsesti, da ne bi zamudila dobre glasbe in prijateljic, ki so tako kot jaz, plesale ves čas. Ob vikendih smo imeli celodnevne izlete. Z avtobusom smo se peljali na različne zanimive lokacije. Moj najljubši je bil izlet v London. Na avtobusu smo se zelo zabavali in videli smo pomembne in zanimive stvari, ki sem jih do zdaj videla le na internetu in televiziji. Ko smo imeli nekaj prostega časa, da si sama ogledam London in se zapodim v trgovine, nisem omahovala in kakor hitro sem mogla sem se zapodila v trgovino s spominki .
Dva tedna, ki sem jih preživela v Angliji, sta se izkazala za eno najboljših in zagotovo tudi mojih najljubših doživetij. Všeč mi je bilo vse. Čudovite so se mi zdele majhne, srčkane opečnate hiške. V eni od njih bom, o tem sem prepričana nekoč tudi sama živela.