LTC Language Teaching Centre, Eastbourne

Prvič sem šla sama tako daleč od doma. Ko sta me starša na letališču zapustila, me je hudo stisnilo pri srcu. A ko sem dobila svojo sobico pri gostiteljski družini v Eastbournu, sem se počutila bolj domače in varno. Gostitelji so se veliko šalila z mano in z drugimi dekleti, ki so bila ravno tako v jezikovni šoli. Sobo sem si delila s Slovenko, s katero sva postali prijateljici. Naša skupna kosila so bila pospremljena s klepetanjem v angleščini. Veljalo je pravilo, da se pogovarjamo samo v angleščini in tega smo se držali vsi: midve Slovenki in dve Avstrijki, ki sta tudi živeli pri isti družini. 
V šoli sem spoznala mladostnike iz vse Evrope, tudi iz različnih slovenskih krajev. Nekateri so bili v govorjenju angleškega jezika zelo spretni, drugi malo manj, vendar smo se o vsem sporazumeli. Ko moraš v trgovini dobiti pomoč od prodajalke ali ko bi na ulici rad izvedel, kako prideš do zastavljenega cilja, je treba odpreti usta in komunicirati. S tem pridobiš samozavest! 
Učenje slovnice je prepleteno z igrami vlog in družabnimi igrami ter nastopi. Zato je pouk od devetih do enih minil zelo hitro. Vendar smo v angleščini klepetali ves dan: tudi med kosilom, na plavanju, plezanju, pri bowlingu, v disku, v kinu, na izletih … Pa hrana? Nikoli nisem bila lačna, saj so v šolski kuhinji imeli italijanske kuharje.
Tako je bilo moje prvo jezikovno potovanje in vem, da ni bilo zadnje, saj sem sedaj v devetem razredu sem pri rednem pouku veliko bolj samozavestna in sproščena.